Metulj je lepši od gosenice
Vsi zapustimo svet. Le redki se nanj vrnemo.
Dnevnikov objektiv - sobota, 09.05.2009 Tekst: Ervin Hladnik - Milharčič
Ljubljana - Že prebivališče je fascinantno, človek je neverjeten. Baturin je diplomiral iz letalske dinamike, doktoriral iz fizike, prava in novinarstva. Leta 1989 je enajst dni živel na ruski vesoljski postaji Mir, leta 2001 pa teden dni na Mednarodni vesoljski postaji.
V času ruskega predsednika Borisa Jelcina je bil njegov pomočnik za pravne zadeve in nacionalno varnost. Bil je član ruskega sveta za obrambo. Ob vsem tem piše še za zadnji neodvisni ruski časopis Nova Gazeta in je tajnik ruske zveze novinarjev. To nenavadno prakso skromno pojasnjuje z dejstvom, da je napisal zakon o tisku Ruske federacije in da je svoboda izražanja poleg matematične fizike, hribolazenja in politologije eden od njegovih interesov. V okviru 15. festivala Exodos je v sredo v Vitanju v bližini spominske sobe Hermana Potočnika Noordunga odprl razstavo svojih umetniških fotografij iz vesolja.
Ste res dvakrat z raketo potovali na vesoljsko postajo?
Da. Enkrat na Mir, enkrat pa na Mednarodno vesoljsko postajo. Obakrat s sojuzom.
Lahko človeku, ki rad potuje, v vesolje pa še ni potoval, razložite, kakšno potovanje je to?
Bi radi potovali v vesolje?
Prav tja. Kam drugam pa še?
Lepo vprašanje. Zahteva lep odgovor. Eno je lepota našega sveta, ki se je zavemo, ko izstopimo iz atmosfere. Drugo pa je seveda to, kar človek doživi v sebi. Občutki so tako močni, da te sproti spreminjajo v nekoga drugega. Optimist v Voltairovem Candidu pravi, da živi v najboljšem od vseh možnih svetov. Pesimist pravi, da gre vse k hudiču in da živi v najslabšem od možnih svetov. Ampak ne eden ne drugi svojega sveta nimata s čim primerjati. To je edini svet, ki ga imamo. In samo eno življenje ga imamo. Nekateri smo imeli možnost zapustiti ta svet. Prvo, kar vidiš iz vesolja, je, kako tanka je plast atmosfere na Zemlji. Šele takrat razumeš, da si zapustil svet, v katerem si preživel vse svoje življenje. Prej ali slej vsi zapustimo svet. Zelo malo pa se nas nanj tudi vrne. Mi, ki smo bili v drugem svetu, lahko primerjamo. Občutek, da si zapustil rodni svet in vstopil v svet, kjer je vse drugače, je enkraten. In zelo težko ponovljiv.
Pardon. Ali ni to še vedno isti svet? Vesolje je tudi naš svet.
Da, ampak vse je drugače. Vse v tvojem organizmu drugače deluje. Kalcij se izplakuje iz kosti, metabolizem je nenavaden. Saj to veš že prej, ko to občutiš, pa si neskončno presenečen. Možgani začnejo čisto drugače delati. Kratkoročni spomin ti odpove. Naenkrat se spomniš stvari iz daljne preteklosti, ki si jih že pozabil. Vse, kar moraš hitro narediti, pa si moraš zapisati, sicer takoj pozabiš.
V čem je skrivnost teh procesov?
Ni nobene skrivnosti. Vse je mogoče fizikalno razložiti. Če v breztežnostnem stanju spustite kapljo vode v zrak, takoj zavzame obliko krogle. Absolutne krogle. Enako je z našimi možgani. Niso ravno voda, ampak nekakšen žele. Možgani sedijo v oklepu, ki ga je oblikovalo nekaj deset tisoč let težnosti. V breztežnostnem stanju poskušajo zavzeti obliko popolne krogle. Ni pa prostora, da bi postali krogla. Prostor je oblikovala težnost in je omejen. Pritisk na nekatere dele zato narašča, na druge pa popušča. Zaradi tega začneš drugače razmišljati. Nisem opazil, da bi po tej izkušnji šlo komu na slabše.
Ne deluje samo odsotnost sile težnosti, ampak celotna izkušnja. Ko greš v vesolje in ko se vrneš, moraš prečkati zelo nevarno pregrado. To spremeni tvoj odnos do življenja in tudi do sveta, v katerem živiš. Ko se vrneš na zemljo in ti pot prečka hrošč, dvigneš nogo, da ga ne bi pohodil. Razumeš, da nisi ti dal tega življenja in da ga nimaš pravice vzeti. Zjutraj tečem v službo in hitim, da ne bi zamudil. Gledam pod noge, da ne bi stopil v lužo ali se spotaknil. Zelo redko pogledam v nebo, da bi videl, kakšni čudoviti oblaki so na nebu. Ko so me iz Zvezdnega mesta peljali na vzletišče po poti, po kateri sem šel tisočkrat, sem gledal ista drevesa in prvič sem jih videl v njihovi lepoti. Svet je postal enkraten in čudovit. Vesoljski polet spremeni strukturo osebnosti. To je najmočnejši občutek, ki ga pusti za sabo.
V vesolju postane pogled na življenje drugačen. Pred petnajstimi leti je kolega z mano začel snemati serijo pogovorov o oblasti. S tem problemom se intenzivno ukvarjam. Preden sem poletel, mi je rekel, da bova naredila pogovor o oblasti tudi v vesolju. Poglejva, kaj iz tega nastane. Napisal mi je dvaindvajset vprašanj in mi jih dal v kuverto. Na postaji Mir sem kuverto odprl in začel snemati odgovore. Njegova vprašanja so bila vedno zanimiva in pogovarjati se z njim je vedno plodno. Na Miru pa sem gledal njegova vprašanja in začel zmerjati.
"Pa kaj me sprašuješ te neumnosti? Koga briga?"
Spraševal me je o političnem položaju v letu 1989, ko so bile razmere v državi zelo zaostrene. Spraševal je o konkretnih osebah in konkretnih situacijah. O Gorbačovu in premikih v državi. Na Zemlji bi od mene dobil konkretne in podrobne odgovore.
"Kaj me moriš s temi malenkostmi?" sem govoril v mikrofon. "Kdo so ti ljudje? Zakaj so pomembni?"
Problemi so seveda ostali pomembni, ampak meni so se razmerja spremenila.
Radi potujete tudi kam drugam?
Ja, rad potujem. Ampak sem morda nekoliko izbirčen popotnik. Rad imam hribe. Pred slabim mesecem so me povabili v Nepal na konferenco o fiziki plazme. O tem nekaj malega vem. Nepal me ni ravno pretirano zanimal. Ampak Katmandu je v bližini Himalaje. Povabili so še tri kolege.
"Stopimo še na Mount Everest, ko bomo že tam," sem jim rekel. Na konferenci smo hitro oddrdrali svoje referate in takoj šli v hribe. Opravičujem se, Nepal me res ni zanimal. Ampak Himalaja! Uuu, uuu. Dvanajstega aprila smo bili že v baznem kampu na 5200 metrih. Dvanajsti april je dan kozmonavtike. Bil sem bliže zvezdam. Tako rad potujem.
V čem je razlika med potovanjem po Zemlji in po vesolju?
Če si izbereš potovanje na katerokoli točko na Zemlji, je velika verjetnost, da boš tja tudi prišel. Če hočeš v vesolje kot vesoljski pilot, je velika možnost, da tja nikoli ne boš prišel. Vsaka najmanjša napaka v organizmu ti prepreči polet. So še druge komplikacije. Vrsta je zelo dolga. Ko se je razletela ameriška ladja Columbia, se je vsa teža poletov na mednarodno postajo prenesla na naše sojuze. Petnajst ruskih pilotov se je pripravljalo na polet. Nikoli niso šli gor, ker je bil na vsakem poletu vsaj en Američan. Preprosto ni bilo prostora. Vsak poklicni kozmonavt, ne turist, mora tudi za samo teden dni potovanja opraviti sto težkih izpitov. To je več kot za običajno fakulteto. Za katero potovanje na Zemlji morate narediti univerzo?
Tudi na Zemlji počnete zanimive stvari.
Res je.
V vaši biografiji piše, da ste doktorirali tudi iz novinarstva.
Da.
Torej kolega. Ta vaša država Rusija. Znate voziti Američane v vesolje in poleg njih znajo ljudi voziti gor samo še Kitajci. Je...
Oprostite, prekinil vas bom. Bodimo natančni. To moram pojasniti. Kitajci so se pol stoletja trudili, da bi sami naredili vesoljsko ladjo. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se pripravljali na svoj polet. Prišli so blizu. Ampak vsakič, ko so raketo vžgali, je eksplodirala. Tudi v enaindvajsetem stoletju jim ni uspelo. Konec devetdesetih let so kupili ladjo sojuz. Odpeljali so jo domov, jo razstavili na kose do zadnjega vijaka. Kos za kosom so potem naredili svojo kopijo ladje. Bil sem v centru za pripravo kitajskih kozmonavtov. Pokazali so mi svojo ladjo. To je naš sojuz. Naredili pa so nekaj sijajnih izboljšav. Sojuz ima tri sestavne dele. Eden je pogonski, kamor astronavti nikoli ne stopijo. Druga dva sta bivalni del in navigacijska kapsula. V tem zadnjem delu se vrnemo na Zemljo. Pri našem modelu se na Zemljo vrne samo kapsula, vse drugo zgori. Kitajci pa so iz bivalnega dela naredili satelit. Nanj so namestili dodatne sončne celice in ga pustili v orbiti kot delujočo postajo. To je razumna izboljšava. Ampak hoteli ste vprašati nekaj drugega. O Rusiji.
Na svetu so tri velike sile. Ameriko je težko razumeti, Kitajske niti ne poskušamo, z Rusijo pa je problem. Je Rusija velika sila ali ne? Imate vesoljsko tehnologijo in skoraj nič drugega. Je Rusija danes močna ali šibka država?
Rusija je dolga zgodba. Tako kot vsak drug organizem se spreminja. Če vzamete kulturo, umetnost, literaturo, je od osemnajstega stoletja naprej ista država. Tehnika in znanost sta se dramatično spremenili. Stanje naše družbe pa je skrivnost.
Jo lahko razkrijete?
Zagotovo ste kdaj dali polniti svoj mobilni telefon?
To večkrat počnem.
No. Električni tok teče po žicah v normalni sinusoidi. Lahko ga narišete kot enakomerno valovito črto. Vi vtaknete polnilec v vtikač zato, da boste dobili enosmerni tok, ki ga tudi lahko narišete kot pravilno krivuljo. Vmes pa imate v črni škatli nekaj trenutkov popolnega kaosa. Narišete ga kot zmedo nepravilnih krivulj, ki letijo na vse strani. Rusija je zdaj v tej črni škatli.
Lepo. Ampak kaj je tam notri?
Položaj se zdi preprost. Razpadla je Sovjetska zveza in potem se je zdelo, da so se leta 1992, 1993 ali s prihodom Putina zgodile spremembe. V resnici pa proces sprememb ves čas kaotično poteka in bo potekal še kar nekaj časa. Ni jasno, kam to dvajsetletno spreminjanje pelje. Nekoč se bo ta država ustalila, vendar ni mogoče reči, kaj bo iz nje nastalo.
Nekatere tendence pa so še kar jasne.
Da. Ampak ta trenutek definirajo samo prehodno obdobje, v katerem Rusija je. Niti tendence niti sedanja država mi niso najbolj všeč. Naši problemi koreninijo v časih daleč pred razpadom Sovjetske zveze. Stari so sto let in jih gre iskati v tem, kako je nastala sovjetska oblast. O tem so danes v obtoku predvsem miti. Na predvečer prve svetovne vojne je bila Rusija v zelo težkem položaju. Ves bančni kapital je bil v lasti tujcev. Nemčije, Belgije, Francije in drugih držav. Ste se kdaj vprašali, zakaj se je Rusija spustila v vojno z Nemčijo? Ni bilo logično. Vladarski družini sta bili sorodstveno povezani, kulturno in gospodarsko smo tudi bili povezani z Nemčijo. Rusija je napadla Nemčijo, ker je bila finančno odvisna od držav antante. Bila je napol kolonialna država, ki se je spreminjala v kolonijo. Zdaj jo vidimo kot močan imperij, v resnici pa je bila popolnoma odvisna od sil antante. Februarska revolucija je pripeljala na oblast ljudi, ki z oblastjo niso znali ravnati in niso vedeli, kaj bi z njo počeli. Posledica je bila oktobrska revolucija. Boljševiki so hoteli oblast in so jo tudi vzeli. Rešili so Rusijo pred tem, da bi postala kolonija. Pri tem so uničili najboljše ljudi v Rusiji. Državljanska vojna in stalinove čistke so iz nje naredile puščavo. Ampak že Lenin je na ladjo vkrcal vse najboljše mislece in jih izgnal iz države. Odšli so znanstveniki in inženirji. Nekateri so zaradi nevzdržnih razmer šli sami. Še danes se serija najboljših ameriških helikopterjev imenuje sikorsky. Igor Sikorsky je bil ruski letalski inženir, ki je leta 1919 odšel iz Rusije, ker tam ni videl smisla. Že v Rusiji je izdelal prvi helikopter z vertikalnim rotorjem na svetu. Država je potrebovala dobre znanstvenike in inženirje in jih je znala narediti. Z njimi je ravnala slabo. Tudi raketni inženir Sergej Pavlovič Koroljov, ki je v vesolje spravil Jurija Gagarina, je prišel iz zapora. Stalin ga je zaprl za šest let. Gospodarstvo je bilo usmerjeno v obrambo in je povzročilo nizko življenjsko raven. Eno se je govorilo, drugo delalo. Dvajseto stoletje je uničilo moralo in etičnost v Rusiji. Izvor naših sedanjih problemov je v tem.
Kaj pa se je zgodilo, ko se je boljševistična oblast iztrošila?
Ko je Sovjetska zveza razpadla in je nastala nova Rusija, je država potrebovala etične ljudi, ki bi jo lahko na novo zgradili. Nekoliko osupli smo ugotovili, da jih ni nikjer. Nikjer ni bilo ljudi, ki bi znali spodobno in pošteno voditi državo. Pohlep, požrešnost in stremljenje k bogastvu so požrli vse sposobne ljudi. Zdaj imamo državo, v kateri veliko ljudi živi pod pragom revščine, bogataši pa si kupujejo jahte z vgrajenimi podmornicami. To je preprosto amoralno. Ljudje, ki so zadnjih dvajset let vodili državo na vseh vplivnih ravneh, so imeli vsi bančne račune in hiše v tujini. V tujino so na šolanje poslali tudi svoje otroke. Če bi se kaj zgodilo, so imeli vnaprej pripravljeno rezervno življenje. Glavna vrednota je hitri denar. Nikomur se ne da deset let delati za spodobno življenje. Na hitro obogateti in jo takoj ucvreti je vrednota. Znanost se je nehala razvijati, zaustavil se je razvoj industrije. Tem rečem je treba posvetiti leta dela, ne pa deset minut mešetarjenja.
Pa se rezultat kaže kot močna ali šibka država?
Na Rusijo lahko gledate kot na močno državo, ki lahko ves svet skupaj z Ameriko in turisti pelje v vesolje. Ta pogled je privid. Vse, s čimer danes letimo v vesolje, je bilo razvito v Sovjetski zvezi. Po decembru 1991 nismo razvili nič novega. Niti vijaka. Vsi načrti so stari vsaj dvajset let. Na njih ni niti ene nove črte. Raven izobrazbe vratolomno pada. Sovjetska zveza je imela najboljše univerze za naravoslovje in tehnično izobrazbo. Ko je 4. oktobra 1957 poletel prvi sputnik, so Američani ustanovili komisijo. Odgovorila naj bi na vprašanje, zakaj je to uspelo Rusom, ne pa njim. Eden od odgovorov je bil, naj reformirajo sistem izobraževanja od osnovne šole naprej. In kaj delamo mi? Prilagajamo svoj izobraževalni sistem evropskemu bolonjskemu procesu, ki pomeni državno znižanje ravni izobraževanja. Toliko o moči. Raven izobrazbe vseh strokovnjakov na vseh področjih strmo pada.
Ustanovitelj kibernetike Ross Ashby je oblikoval zakon, ki pravi, da mora biti upravljalski sloj kateregakoli sistema inteligentnejši od sistema. Vsak dober upravljalec sistema mora sam biti model sistema. Ne bom kompliciral s kibernetiko. Problem je preprost. Če hočete atleta pripraviti do tega, da bo zmagal na olimpijskih igrah, ni dovolj, da ste strokovnjak za sedenje na stolu, ležanje na kavču in opravljanje poti od kavča do hladilnika. Če poznate pet sedečih položajev, ne morete učiti preskokov in premetov.
Malo begamo. Kakšna je zveza z moderno Rusijo?
Rusija je velika in komplicirana, zelo kompleksna država. Tako kompleksen organizem pa upravljajo preprosteži. Obvladajo samo nekaj enostavnih položajev. Kako spraviti denar v svoj žep, kako pritisniti pečat na ukaz in na televiziji govoriti, da je Rusija velika in močna država. Kako naj pritlikavci vladajo Rusiji? To vam govorim z bolečino. Zadnje, kar si želim, je v tujem časopisu kritizirati svojo državo. Recimo, da se ji ne posmehujem, ampak jo analiziram. To počnem tudi v Novi Gazeti, tako da sem lahko miren.
Slovani imamo o svojih državah devastantno mnenje. To je naša tradicija.
Doma to tudi sam rad počnem, v tujini pa imam zadržke. Dvanajst let pišem za Gazeto. Pisal sem tudi za Komsomolsko pravdo, dokler ni postala rumeni tisk. Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Še v času Gorbačova sem napisal zakon o svobodi tiska. Potem sem ga še enkrat pisal v času Borisa Jelcina. In potem nikjer drugje kot v Novi Gazeti niso hoteli tiskati mojih člankov. Ideja zakona je bila, da lahko ljudje pišejo to, kar hočejo pisati, in na način, na katerega hočejo pisati. Samo v Gazeti lahko še tako pišem. Nihče mi ne govori, naj kaj malo drugače napišem, naj kje kaj omehčam ali na kaj pozabim. Pišem tako, kot smo si jaz in tovariši v zakonu o tisku zamislili, da bi morali pisci pisati.
Ko ste pisali prvi zakon o tisku, ste imeli v mislih širitev polja svobode izražanja.
To je bilo eno od vodil, da.
Kako je potem mogoče, da ta isti zakon uporabljajo za dušitev svobodnega tiska? Ostala sta en svobodni časopis in ena televizijska postaja.
Rusko novinarstvo ni zdržalo preizkusa svobode.
Ulala. To je težak stavek.
Najprej ga je uničila skušnjava denarja. Denar je bil močnejši od želje po svobodi. Bogataši so pokupili vse časopise in televizijske postaje. Pojavili so se ljudje, ki so bili pripravljeni plačati velike denarje, da se je o njih pisalo lepe reči. Nekateri novinarji pa so iz strahu, ki je ostal iz sovjetskih časov, in iz klečeplazniških nagonov sprejeli servilen odnos. Niso udarili po mizi in rekli, tako ne bomo pisali, teh norosti na televizijo ne bomo dali. Še so polja upiranja. Med moskovskimi časopisi samo še Nova Gazeta govori to, kar misli. Ampak Rusija je velika. Tudi po drugih mestih so časopisi, v katerih novinarji pišejo, kar mislijo, čeprav jih izsiljujejo, pretepajo, vlačijo po sodiščih in tudi ubijajo. To me opogumlja. V Rusiji so še novinarji, ki opravljajo svoj poklic. Sploh ne obupujem. Lani so me izbrali za sekretarja ruske zveze novinarjev. Organizacija poskuša podpirati novinarje, ki hočejo živeti v svobodi izražanja. Leta smo deležni napadov s strani vodstva države, ampak nekako zdržimo.
Se položaj, odkar je predsednik Dmitrij Medvedjev, kaj spreminja?
Medvedjev je zanimiv. Izbral si je drugačen pristop. Srečal se je z vodstvom zveze in sprejel tudi uredništvo Nove Gazete. Nekako smo mu skušali pojasniti, da ruskega novinarstva ne gre presojati samo po uredništvih centralnih medijev. Po državi je veliko piscev, ki razmišljajo zelo drugače.
V črni škatli, ki ste jo prej opisali, smo videli Jelcina, Putina in zdaj Medvedjeva. So to tri etape razvoja sodobne Rusije?
Ne bi rekel, da gre za tri etape. Da pa se na zadnjih dvajset let pogledati skozi prizmo teh treh ljudi. Putin je bil Jelcinov naslednik in je predsednik postal samo zato, ker mu je Jelcin predal oblast. Medvedjeva je Putin imenoval za svojega naslednika in mu predal oblast. Ruski predsedniki so kot ličinke, ki se zabubijo in potem iz njih nastane metulj. Metulj je vedno lepši od ličinke, ampak gre pač za isto žival. Jelcin, Putin in Medvedev so različna nihanja v kaosu v črni škatli. Vsi trije so del istega procesa. V času Jelcina je bila glavna naloga zaustaviti proces razpadanja Rusije. Lahko bi še naprej razpadala. Potem je moral vzpostaviti kolikor toliko dobre odnose s sosedi in se izogniti državljanski vojni.
Državljanski vojni?
Da. Bili smo blizu. Lahko bi prišlo do spopada za ozemlje med republikami, tako kot je prišlo do vojne za ozemlje med jugoslovanskimi republikami. Jelcin se je ukvarjal samo s tem. Če bi bile cene nafte takšne, kot so bile v času Putina, bi tudi gospodarstvo boljše delovalo.
Kaj pa je naredil Putin?
Čas Putina je bil čas strukturiranja ruske družbe v skladu z njegovimi predstavami o oblasti. V mednarodnih odnosih pa so on in njegovi sodelavci hoteli pokazati mišice in Rusijo prikazati kot veliko, močno državo, ki je enakopraven partner velesilam. To je bil poskus prodati kot resnično to, kar so si samo predstavljali. Ampak v resničnem svetu je drugače. Če pogledaš, koliko denarja za vojsko nameni Amerika in koliko Rusija, je sklep o Putinu preprost. Govoriti znaš lepo, narediti pa ne moreš nič. To je bila samoprevara. Ne moreš učinkovito delovati, če nimaš jasne slike svojega položaja. Navznoter je še bolj žalostno. Sistem, ki vodi proces, mora biti kompleksnejši od procesa, ki ga vodi. Tega niso znali narediti. Zato so se posla lotili v obratni smeri. Namesto da bi oblast naredili inteligentnejšo in kompleksnejšo, so poskušali poenostaviti objekt upravljanja. Zato takšna vertikala oblasti. Treba je bilo poenostaviti medije in jih narediti poslušne. Nad živim, kompleksnim medijem ne moreš gospodovati. Enako je z vso družbo. Putin si je hotel poenostaviti delo in je poskušal poenostaviti družbo, da bi ji lažje vladal.
Medvedjev še vedno vlada v Putinovem obdobju. Leto dni je predsednik, pa se še ni pokazal, kdo je. Sedmega maja je bil inavguriran. Točno pred enim letom. Znašel se je v položaju, da je politična teža predsednika manjša od politične teže premierja Putina. V takšnem položaju je težko določiti nov kurz. V tem letu se je šele vzpostavljal kot figura. Morda bo trajalo še eno leto, preden bo zares zasedel položaj. Vendar se kažejo drobne spremembe. Medvedjev je Novi Gazeti dal intervju. Putinu kaj takega nikoli ni padlo na pamet. Putin nikoli ne bi dal intervjuja časopisu, ki ga kritizira in postavlja neprijetna vprašanja. Jelcin je bil zanimivejši. Se spomnite, kaj se je zgodilo 4. oktobra 1994?
Jelcin je bombardiral svoj lastni parlament.
S predsedniškim dekretom 1440 je razpustil parlament in ukazal streljanje na Beli dvor, da. Le nekaj dni zatem je dal intervju opozicijskemu listu Nova Gazeta. Medvedjev je dal intervju sredi popolnega miru, ko lahko sedi v Kremlju in govori o čemerkoli. Hotel je dati signal, da ni tak kot Putin. Časopis pa se ga v resnici še sploh ni resno lotil. Jelcin ga je dal v času, ko ga Gazeta ni samo kritizirala, ampak ga je direktno napadala, medtem ko je v Moskvi tekla državljanska vojna, nad državo pa je visela temna politična megla. Jelcin je bil pogumen človek.
V vaši biografiji berem, da ste dvakrat bivali na dveh različnih vesoljskih postajah, kar za poklicnega pilota in kozmonavta ni nenavadno. Ste res tudi doktorirali iz fizike, prava in novinarstva?
Res je. Pozabili ste, da sem končal diplomatsko akademijo.
V Slovenijo pa ste na povabilo gledališkega režiserja Draga Živadinova prišli kot avtorski fotograf z razstavo v Spominskem središču vesoljske tehnologije v Vitanju.
Točno, da.
Oprostite, ampak zakaj vesoljec z vašimi kvalifikacijami nastopa kot avtorski fotograf?
To je zelo preprosto. Ko me povabijo kot pravnika, nastopam kot pravnik. Ko me vabijo na konference fizike plazme kot fizika, nastopam kot fizik. Dragan Živadinov me je v Vitanje povabil kot umetnika in tako nastopam.
Je res, da razstavljate edine avtorske fotografije iz vesolja?
Ne, mislim, da ni čisto tako. Pred desetimi leti sem bil prvi ruski astronavt, ki je imel fotografsko razstavo. Ne vem, kaj so avtorskega delali Američani. Za mano so v Rusiji razstavljali še Sergej Krikaljov, Fjodor Jurčihin in Valerij Korzun. No, moje fotografije so nekoliko drugačne od njihovih. Drugi slikajo tako, kot bi slikali iz letala, ki leti zelo visoko. Z višine slikajo goro, domačo vas, vulkan. To ni vesoljska fotografija. Jaz sem hotel slikati naravo kot umetniško delo. Ne zanima me, kam teče reka, kam pelje cesta, slikati hočem lepoto narave. Čudim se tej lepoti. Meni se ni zdelo nič kaj posebno izvirnega, vendar me že deset let vabijo na razstave po vsem svetu in z mano delijo čudenje. Razstava je bila najprej v Politehniškem muzeju v Moskvi. To ni tehniški muzej. Posvečen je našemu kulturnemu življenju. V njem so nastopali pesniki, kot je Andrej Voznesenski. Razstavo sem postavil tja preračunljivo. Od tam je šla v Petropavlovsko utrdbo v Sankt Peterburg. Doživela je neverjeten obisk in potem prišla na eno stran do Mongolije in na drugo do Španije. Bila je v Turčiji, Armeniji, Tadžikistanu in ne vem kje še vse. Zakaj je tako priljubljena, pa še sam ne vem.
Ampak kakšno idejo o tem pač imate?
Mislim, da ljudi ne zanima videti samo, kakšna je videti Zemlja iz vesolja, ampak želijo videti, kako zelo lepa je.
Ali ni tako, da odkar je Jurij Gagarin poletel okoli Zemlje, nekaj generacij sanja o potovanjih v vesolje? Pred štiridesetimi leti se je zdelo, da bomo čez dvajset let hodili na počitnice v asteroidni pas. Pa smo ostali na Zemlji. Ostala nam je samo nova imaginacija, ki so jo sprožili prvi vesoljski poleti. Kaj ste videli, česar drugi nismo videli?
Všeč mi je, da vizualiziram to, o čemer drugi sanjajo. Veste, kaj sem delal? Iz vesolja sem videl slike, ki so jih slikarji slikali na platna. Na Zemljo sem gledal skozi oči slikarjev. Moj pogled iz vesolja je poskušal razumeti fragmentarni pogled umetnika. Moja slika Trije svetovi, ki sem jo posnel z vesoljske postaje Mir, je en tak primer. Maurits Escher je naredil gravuro Trije svetovi. Naslikal je ribnik jeseni. Prvi svet je riba, ki plava pod vodo. Drugi svet je listje na površini. Tretji svet so odsevi dreves, ki rastejo na bregu. Z enim pogledom vidimo vse tri svetove. Jaz sem skozi okno vesoljske postaje naredil isto. Na levi vidimo loputo, s katero lahko okno zapremo. Na loputi je titanovo zrcalce, ki ga uporabljamo za opazovanje zunanjosti postaje. Deluje kot vzvratno ogledalo v avtomobilu. Pred nami odseva Zemlja, en svet, vesolje, drugi svet, in naša tehnika. Človeško delo. To so moji trije svetovi. Ko so Francozi pripravljali svetovno razstavo v Parizu, so Andreju Baskovu, ki je organiziral razstavo v Moskvi, rekli, dajte nam to fotografijo. Hočemo jo imeti za emblem. To je slika našega mesta v vesolju. Ves Pariz je bil polepljen s plakati te fotografije.
V vesolju sem srečal Leonarda da Vincija. Pripravljal je skice za sliko vesoljnega potopa. Po različnih svetovnih muzejih so njegove študije vrtincev. Jaz sem jih na Zemlji videl iz vesolja. Iz tega je nastala serija fotografij o tem, kako nam narava kaže, kaj so slikali veliki umetniki.
V Vitanje ste prišli med znanost in umetniške projekte Dragana Živadinova, ker je tukaj hiša Hermana Potočnika Noordunga. Živadinov hoče delati teater v vesolju. Je to, kar nam o Potočniku pripoveduje, res ali del fantazijskega spektakla?
Vse je res. Utemeljitelje kozmonavtike je mogoče razdeliti na teoretike in praktike. Naš utemeljitelj teoretske kozmonavtike je Konstantin Eduardovič Ciolkovski. Sergej Koroljov je bil prvi praktik. Potočnik sodi med največje teoretike kozmonavtike. Ciolkovski je razvijal koncepte raketnega pogona in se je ukvarjal s tem, kako priti v vesolje. Napisal je še vedno veljavne formule za vzlet. Potočnik je prvi razvil koncept vesoljske postaje. Večino tega, kar je napisal, še danes velja. On je prvi vedel, da moramo zgraditi vesoljsko postajo, če hočemo leteti naprej na druge planete. Pravilno je narisal njeno strukturo, mesta za okna, nakazal na problem rešitve problema breztežnosti in natančno razmislil o življenjskih razmerah v vesolju in o zaščiti življenja. Če ne bi tako mlad umrl, bi bil tudi pionir vesoljskih poletov. Na njem ni nič izmišljenega.
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Link to the HTML version: [link]
